ZAKAJ JE JUDO PRIMEREN ZA OTROKE?


Judo vadba pri mladih otrocih temelji na druženju, vadbi osnovnih telovadnih prvin in spoznavanju osnov juda preko iger. Velik poudarek pri najmlajših judoistih dajemo vadbi judo padcev. Učenje varnega padanja in kotaljenja je ena od specifičnih značilnosti juda. Poudarek je na varovanju glave, vratu, komolcev in hrbta. Otroci osvojijo znanja s katerim lahko sami preprečijo možne poškodbe, ki lahko nastanejo pri padcih s kolesa, rolanju in igri nasploh. Otroci po devetem letu starosti začnejo psihično in fizično dozorevati, zato takrat začnemo z nekoliko bolj zahtevno judo vadbo, kot so judo meti, borbe in začetki tekmovanj. V vadbo vključimo težje gimnastične elemente in borilne elemente juda, s čimer razvijamo njihovo motorično sposobnost (koordinacija, gibljivost, moč, hitrost in vzdržljivost).

Veliko se govori o igrah. Znano je , da se preko igre otroci lažje učijo in zabavajo. Vendar ni vsaka igra »dobra igra« in pravih iger včasih ne poznamo veliko oz. dovolj. Trener si jih mora pogosto izmisliti sam ali pa mora dobro opazovati otroke, kako se na treningu igrajo. Seveda morajo imeti otroci na treningu možnost kreativne svobode, da lahko pridejo do novih odkritij. Trener si lahko izmisli igro – predvajo za določen del vstopa v tehniko, kontrolo... Pomembno je le to, da ve, kaj želi z določeno igro doseči. Stvari, ki dosežejo želeni učinek, si je potrebno zapisati in jih še izboljševati.

Pri delu je pomembno, da nudimo otrokom ustvarjalno svobodo. Prav oni, otroci, so najboljši raziskovalci. Trenerji oz. stari judoisti imamo že vse znanje juda razdeljeno po predalčkih v možganih. Vsa judo gibanja imamo racionalizirana in vemo, kakšno bo nadaljevanje iz določene situacije. Otroci pa juda ne poznajo in si iz enakega začetka – ene situacije lahko izmislijo veliko število nadaljevanj. Res je, da je veliko število »odkritij« skreganih z logiko in s fiziko. Prav je, da otroci razmišljajo. S tem razvijajo ustvarjalnost in judo fantazijo. Trener lahko naredi veliko napako, če otroke pri takem razmišljanju onemogoča in omejuje. S točnimi navodili za delo bo trener dosegel le to, da bo vzgojil judoiste, ki bodo imeli enake limite, kot jih ima on sam. Postali bodo kopija trenerja, »mali trener«, kar pa ni dobro, saj vemo, da se znanje med generacijami izgublja, če ni inovacij oz. zunanjega vpliva